Pregled seizmografov

Seizmograf je instrument, ki se uporablja za spremljanje pojava potresov in beleženje parametrov, kot so potresni valovi; znan je tudi kot seizmometer. Leta 132 našega štetja je znanstvenik iz vzhodne dinastije Han Zhang Heng izumil najzgodnejši seizmoskop na svetu-"Seizmoskop" (Didongyi). Ta bronasta naprava v obliki -kozarca- vina je imela notranje obešeno nihalo in osem zapletenih mehanizmov; s tem ko je povzročil, da je bronasta krogla padla iz zmajevih ust, je nakazal smer epicentra potresa-izum, ki je pred podobnimi evropskimi instrumenti več kot 1700 let. Originalni instrument je bil od takrat izgubljen; obstoječi modeli so vse sodobne rekonstrukcije, ki temeljijo na starodavnih besedilih, pri čemer je različica, ki jo je obnovil Wang Zhenduo leta 1951, najbolj znana, medtem ko je nov predlog obnove leta 2005 predstavila ekipa Feng Ruija.

Sodobni seizmografi so zasnovani na principu vztrajnosti in beležijo valovne oblike skozi relativno gibanje med nihalom in tlemi. Leta 1880 je britanski učenjak Milne izumil prvi natančen seizmograf, ki je uporabljal nihalo in svetlobno režo za snemanje sledi vibracij. Leta 1895 je nemški znanstvenik Wiechert izboljšal to zasnovo in ustvaril Wiechertov seizmograf, ki je vseboval zračno loputo in mehanizem za mehansko ojačanje; njegov ogromen 17-tonski nihajni seizmograf še danes deluje na referenčni seizmografski postaji Nanjing. Leta 1906 je elektromagnetni seizmograf, ki ga je razvil ruski znanstvenik Galitzin, dosegel pretvorbo seizmičnih signalov v električne signale. Seizmografska oprema je razvrščena glede na obdobje merjenja v tri vrste-kratko-obdobje, dolgo{11}}obdobje in širokopasovno-omogoča zajem seizmičnih valov, ki potujejo z različnimi hitrostmi. Kitajska je leta 1930 ustanovila svoj prvi seizmični observatorij, leta 1951 neodvisno razvila seizmograf "Ni-tipa" in v petdesetih letih prejšnjega stoletja uvedla instrumente, kot sta Kirnos-tipa in Wiechert-tipa; država je zdaj vzpostavila digitalno nadzorno mrežo, ki zajema celotno državo. Od začetka 21. stoletja je tehnologija porazdeljenega-optičnega zaznavanja omogočila visoko{23}}seizmično spremljanje z uporabo standardnih optičnih kablov, medtem ko so kratkoperiodični seizmografi-na podlagi vozlišč našli široko uporabo pri inženirskih raziskavah.

Nacionalna seizmološka meroslovna postaja je vzpostavila specializirane naprave za umerjanje,-kot so ultra-nizko{2}}tabele za vibracije-za izvedbo natančne kalibracije na instrumentih, kot so močni-pospeškometri in površinski seizmometri. Seizmografi-oceanskega dna so zasnovani tako, da prenesejo visoko{7}}tlačno okolje globokega morja; Kitajska raziskovalna odprava na Antarktiko je namestila 15 takšnih naprav v regijo Škotskega morja za izvajanje dolgoročnih-pasivnih-seizmičnih opazovanj izvora. Pomembno je vedeti, da se ti instrumenti uporabljajo izključno za snemanje in analizo seizmičnih podatkov; jih ni mogoče uporabiti za napovedovanje potresov.